V psihološki obravnavi
oseb po travmatski poškodbi možganov se prepletajo trije procesi:
psihodiagnostika, psihoterapija in kognitivni trening. Pri psihodiagnostiki v
psihološko oceno osebe po poškodbi možganov smiselno integriramo podatke o
značilnostih poškodbe, predtravmatske osebnosti, stanje višjih psihičnih
sposobnostih, stopnjo prizadetosti kognitivnih, čustvenih in vedenjskih
področij osebnosti in posebnosti socialnega okolja iz katerega bolnik izhaja.
Pogoste posledice poškodb možgan so tudi psihosocialne in osebnostne motnje. Z
ustrezno psihoterapijo lahko omilimo te težave in izboljšamo psihično
prilagajanje oseb. Pri tem so spremembe v doživljanju in vedenju odvisne tako
od predtravmatskih značilnosti osebnosti, kot tudi od nevrološko pogojenih
sprememb po poškodbi in samih reakcij oseb na situacijo.
Okvare na področju kognicije prispevajo k socialni izoliranosti oseb,
zmanjšanju aktivnosti in k povečanju odvisnosti od drugih. Kognitivna
rehabilitacija je usmerjena na krepitev okrevanja prizadetih kognitivnih
funkcij ter na razvijanje strategij za premagovanje težav, ki izvirajo iz
poškodovanih kognitivnih sposobnosti v vsakodnevnem življenju.
Sama psihološka obravnava je tako usmerjena na uporabnika storitev kot tudi na
svojce in njegovo širšo socialno okolje. Potrebno je poudariti pravočasno in
ustrezno psihološko obravnavo, ki prispeva k zmanjšanju posledic poškodbe,
vendar pa je zelo pomembna tudi prilagojena psihološka obravnava še daljše
obdobje po poškodbi, ko se oseba začne soočati z zahtevami vsakodnevnega
življenja in lastnimi omejitvami. Podaljšana psihosocialna rehabilitacija
vzdržuje in izboljšuje doseženo kvaliteto življenja poškodovanca.